Sem ženska, ki je pojedla ves zarečeni kruh na tem svetu. Moja najbolj goreča prepričanja so postala prah v trenutku spoznanja bistva ljubezni. Tako se je rodila tudi moja fotografija.
Moje prvo prepričanje je bilo, da portretov ljudi nikoli ne bi mogla fotografirati. Sem strastna ljubiteljica narave, gora. Z naravo sem začela, saj me je vedno navduševala, pomirjala, mi dajala moč in mi s svojo fotogeničnostjo nudila nešteto motivov. Ljudi sem nekoč le preučevala. O njih kot motivih nisem nikoli razmišljala. Danes najraje fotografiram ljudi. V njih znam najti tisto potrebno iskrico, jih sprostiti in nasmejati. Naučila sem se doživljati občutke, ki jih ljudje nosijo s seboj in v sebi. Narava me še vedno navdihuje, motivira, prečiščuje. V njej najdem mir, sprostitev in radost, ki jih potrebujem za svojo interakcijo s čudovitimi ljudmi, s katerimi se dnevno srečujem.
Prepričana sem bila tudi, da se v življenju ne bom nikoli poročila, ker ne rabim biti poročena, da lahko ljubim svojega moškega. Bila sem zagrizena feministka, ki je bila prepričana, da je bolj ali manj samozadostna. Danes sem srečno poročena z natančno takšnim moškim, ki sem ga toliko let sanjala v svojih mislih, kot partnerja (ne moža). Najin poročni dan je najlepši trenutek v mojem življenju. Ob spominu nanj, privre na plan toliko čudovitih, nepozabnih čustev.
Glede življenja z otroki sem bila mnenja, da se življenje zame ne bo spremenilo, ker tega ne bom dopustila. Danes vem, da to nikakor ni res. Življenje se mi je obrnilo na glavo, me obogatilo s čustvi, ki jih prej nisem poznala, mi odprlo nove ideje, poti in mi pokazalo koliko ogrooomno moči in potrpežljivosti nosim v sebi.
»Krivdo« za mojo današnjo pot nosi pokojna babica, s katero sva bili zelo povezani.
Kot osnovnošolki mi je izpolnila veliko željo in mi, preko prodajnega kataloga Neckerman, kupila prvi fotoaparat – Yassica. S tem mi je odprla svet fotografije, do vstopa v digitalno dobo. Sanjala sem, da sem fotografinja, ki potuje po svetu, odkriva čudovite kotičke sveta, čeprav sem fotografirala le naravo v bližnji okolici, rožice in zelo, zelo poredko, njiju z dedkom. Njune portrete sem nato preko fotografije risala na risalni list. Njune roke so me fascinirale. Njune oči, gube in nasmehi so bili tako posebni. Toliko so imeli povedati. Trudila sem se jih preslikati na list papirja, dokler mi ni končno uspelo v popolnosti. Prej nisem bila zadovoljna.
Odgovorna sta bila tudi za to, da sem dojela bistvo poroke. Dojela sem ga v trenutku, ko sta ponosno korakala z roko v roki po cerkveni ladji, na svojo 50. obletnico poroke. Spoznanje me je zadelo kot strela iz jasnega. Nešteto misli se mi je prepletalo. V glavi so se mi odvijali spomini in se zlivali v sestavljanko. Kurja polt me je oblila. Zavrtelo se mi je in v nos mi je prišel vonj po cerkvenem kadilu, ki je bil drugačen kot neštetokrat prej. Bil je prijeten, nežen, sladkoben. V tistem trenutku sem začutila, da s poroko ne izgubiš svoje osebnosti, svojega bistva, svojega življenja, ampak ljubezni daješ dodaten pečat, jo povlečeš korak višje. Ko sem ugotovila, da je moja ljubezen to, s čimer bi želela živeti, sem čutila, da sem pripravljena za naslednji korak, za naslednjo stopničko.
Danes delam ogromno portretov; poročnih, družinskih, poslovnih, osebnih. Do tega poslanstva pa sem zopet prišla iz sebe, v času moje nosečnosti. Ko sem nekaj časa čutila, da je to resnično to kar želim, za kar diham, sem opustila redno službo in se podala na samostojno pot. Moje doživljanje je nadgradila babica, ki je po dedkovi smrti zbirala in razvrščala fotografije »za prihodnje rodove«. Rada sem jo opazovala in poslušala zgodbe iz dni, ki sem si jih v svoji bujni domišljiji živo predstavljala. Takrat sem spet dojela nekaj, česar prej nisem dojela. Dojela sem pomen neprecenljivih spominov. Njena družina je že v tistih časih poznala njihovo vrednost, zato je temu občasno posvetila svojo pozornost. Ob spominu na njene drage, na svoje otroštvo in mladost, so se ji orosile oči. Dojela sem, da ni v življenju večjega spomina, darila, kot je pogled na fotografijo, ki te ponese nekam tja… nazaj, v čas… Pozorno in s spoštovanjem je pregledovala vse svoje fotografije. Videti je bilo, da je pomirjena, zadovoljna s svojim življenjem in dosežki. Prišel je čas moje poroke. Na njej je pri kosilu sedela na čelu mize. Njena zadnja fotografija se je zgodila v tistem trenutku. Fotografirala sem jo tam, z rdečim puloverjem, z zadovoljnim pogledom in nežnim nasmehom. Čutila sem, da je iskreno srečna. Čez mesec dni je nepričakovano, iz danes na jutri, izdihnila. Nisva se uspeli posloviti, ampak vem kakšno bi bilo najino slovo. Objeli bi se in ona bi mi rekla naj bom srečna in naj ljubim svojega dragega, ker je vreden moje ljubezni. Za konec pa bi mi rekla: »Pa brez traparij«, ker ve, da pač mene brez tega ni. Tako, kot sem nežna, čuteča, pozorna, rabim vsake toliko časa v svojem privatnem življenju, trenutek čistega odklopa, da iz mene izbruhne moja divja, prvinska plat, ki jo zelo malo ljudi resnično pozna.
Babica mi je skozi svojo življenjsko zgodbo, posredovala vrednost, ki sem se jo dojela in se je zavedala. Predala mi je neprecenljivo modrost, ki jo cenim, spoštujem in negujem vsak dan, z vsakim mojim fotografiranjem. Družinski spomini so zame neprecenljiv zaklad in tako jih tudi tretiram. Hvaležna sem njej, da mi je odprla svoje srce in sebi, da sem uspela dojeti kar mi je sporočala. Danes zato delam kar čutim. Ustvarjam unikatne družinske zgodbe. Prikazujem vezi ljubezni med ljudmi. Zato živim. Samo tako sem resnično srečna. Samo tako sem resnično jaz.
Polona Bartol
Ostali linki o meni:
