Že dolgo časa naju najina navihanca prosita, da bi imeli kakšno domačo žival. Od kužka, smo o prišli do mucka. Od mucija, smo potem naprej prišli do ribice in tudi želvice, ptička. …ampak vedno sta v naših mislih največji problem predstavljala dve besedi ČAS, največja vrednota današnjega, modernega sveta in seveda tudi PROSTOR.
Po dopustu, kjer smo se podili za kobilicami, metuljčki cekinčki in metuljčki pisančki, želvami, pikapolonicami, školjkami, meduzami ter ostalimi manjšimi in pa tudi večjimi, kopnimi ter morskimi živalicami, je naš Titek prišel na idejo. Dobil je preblisk: “Kaj če bi imeli paličnjake? 2 velika in mnogo malih dojenčkov.” Vrtcu, kamor hodita je sledila prenova in paličnjakov niso imeli kam dati. Hmmm…. Malce me je stisnilo, saj živali z dolgimi in ozkimi nogami res niso po mojem okusu, vendar pa … Razmišljala sem, da padejo vse teorije o velikosti prostora, lulanju in kakanju v stanovanju, lajanju oz. mijavkanju oz. čivkanju v bloku, edino kar moram pri sebi požreti je moj odpor do “palčkastih nog”. Borut je sicer razmišljal kaj bomo naredili, ko se bodo preveč razmnožili, ampak … Strinjala sva se, da morata imeti živalce, če si jih želita, jaz pa sem se odločila požreti svoj odpor.
Naše nenavadne domače živalice so torej tu. Sicer še iščemo katera hrana jim najbolj ustreza. Trenutno ugotavljamo, da so čisto veseli, ko dobijo liste maline.
Včeraj zvečer sva jih z Borutom opazovala. Velik paličnjak je nosil malega in se s tipalkami pretepal z drugim velikim paličnjakom. Zanimivo je opazovati pretep v tišini in zanimivo je opazovati kako te nenavadne domače živalce nevidno obirajo listke hrane.
Kako paličnjaki izgledajo in kako zanimivi so za naša 2 navihanca pa na spodnjih nekaj slikicah.
Preveri še mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com.
Leave a reply