Včeraj me je g. Bartol čudovito presenetil. V bistvu ni naredil nič posebnega, samo vprašal me je, če bi šla poslušat Nino Badrić. Ja itak, da bi šla – halooo.;) Pa sva si naredila večer off. Po poti na Prešerca, sem izvedela, da greva v bistvu na promocijo dogodka Pink SI in, da haloooo dobim za posladek še Magnifica in Željca (Željka Joksimoviča). Joj, noro!!! Včasih rabim tudi moje čudovite ‘Balkance’, da mi ‘nažgejo’ ritem v kosti in me prežamejo s tisto njihovo čudovito energijo.
Ko sva prišla, so bili na odru Perpetuum Jazzile. Ja, bili so krasni, obvladajo in uživajo v svojem delu, vendar sem si tokrat želela nečesa drugega. Bili so prekrasen uvod v dogodek, saj sem potrebovala kar nekaj časa, da preklopim sebe in svoje misli iz otroškega joka, na glasove in tone, ki so se pojavljali na odru. Kako čuden občutek je bil, biti po dolgem času na koncertu take vrste, biti v množici, poslušati in doživljati glasbo. Najprej nisem slišala ničesar, razen zamolklih tonov. Počutila sem se kot kip, ki opazuje v ritmu premikajočo se množico. Nino sem lahko le opazovala in ocenjevala njen outfit. Nosila je trendy obleko, indigo modre barve, ki pa je bila po mojem mnenju, za njeno postavo malce pretesna in za njeno počutje malce, malce prekratka. Odvečne kilograme na trebuhu in zadnjici se je trudila skriti s hlačkami za oblikovanje postave, vendar bolj neuspešno. ;( Škornji so bili v skladu z letošnjimi modnimi smernici in so se čudovito prilagajali k obleki, prav tako kot make up. Bila je čudovita, le frizura je delovala, kot bi nanjo malček pozabila.
Ja, ja premlevala sem, ker mi je bilo čudno pomisliti na to, da bi kar na ulici plesala in pela, tako kot sem to lahko počela nekoč. No, na koncu itak nisem več razmišljala. Ko je zadonel Magnificov intro, ko sem zaslišala trube, je kri zavrela in ni bilo več časa za miselne procese, ki so se pred tem odvijali v moji glavi. Po ugotovitvi, da je tipo na sploh hudo, hudo sexy (z vsakim letom bolj) in trendy, sem se samo še predala toku, ritmu, množici.
Na vrhuncu dogajanja pa klik, klik… bo treba ubrati pot pod noge. No, sva se doma dogovorila za še dodatnih nekaj minut, da se naužim še Željca, pa mi je bilo na koncu malce žal. Po Magnificovi evforiji, je njegov program zame deloval precej zamorjeno, nekako mi ni ustrezal. Tokrat sem ga prvič dojela kot ‘jokajočega’ Željca, v pričakujočem outfitu; v beli srajci, z ozkimi črtastimi hlačami, vsekakor opaznim pasom in kontrastnimi vijoličnimii čevlji. Včeraj mi ni ‘segel do srca’. ;(
No, kljub temu sem preživela krasen večer, nabit z energijo, ravno pravšnji pred napornim dnem, kot je bil danes.
Leave a reply