Našega triletnika ne zanimajo Supermani, Spidermani, Bakugani in podobni super junaki. Njemu je všeč Nodi, ampak za pusta hrusta pa ne bi bil Nodi. A dej!!!
Ob vprašanju: “Katera maškarica bi pa bil?”, dobim odgovor: “Mmmmmmmmmmmmmmmm … HOBOTNICA!”
In potem ga človek vpraša po resnosti njegovega odgovora, a njegove oči odgovorijo tako resno, še bolj resno kot njegov glas, ki zatuli “HOBOOOOOOTNICA HOČEEEEM BIIIIIIT!”
V okviru naše dnevne rutine, vzamem v roke Burdo in se začnem izgubljati v vseh tankih črtah hobotnice, saj … večji mulo prileti z vsem pospeškom čez krojno polo, malce poskoči, se zavrti in se zlekne k meni z vprašanjem: “Kje pa maš hobotnico?” Ko razjasniva vsa vprašanja in dileme, se na poli pojavi še mala plazilka, ki z velikanskim nasmehom in 6-imi velikimi zobmi, spusti malo sline, prežveči zadnji rob in tako okusi specifičnost malce šumečega papirja.
No, potem ugotovim, da tako ne gre in, da bom to počela zvečer. Vendar ne … Kljub temu da ves dan niti za trenutek ne zatisneta malih črnih učk, niti zvečer nista utrujena. Navadno sta v postelji ob 20-ih, vendar pa sedaj, ko bi bilo to resnično potrebno, nočeta zaspati. Eden zahteva nekaj, drugi tuli, pa spet prvi, pa drugega ujčkat itd. Ne sekiram se preveč, le dnevi prehitro bežijo mimo in jaz se sprašujem kdaj in kje naj najdem čas za izdelavo želene maske. Ko se po nekaj dneh končno vdam, saj si priznam, da dejansko nimam časa, prosim za pomoč eno od babic. Presenečena ugotovim, da sem ji s tem naredila veliko veselje in kamen mi pade od srca. Midva s Titom se tako posvetiva stvarem v katerih uživava, babica pa ravno tako.
Ker sva tako pridobila na času, sem ga slučajno, kar tako vprašala, ali bi mi dovolil, da ga po dobrem letu malce pofotkam in … gospod je na moje veliko presenečenje odgovoril pritrdilno. Uau!
In tako se je moj otrok odločil, da bo tokrat samo zame vzel nekaj … in dodal še nekaj … in bo tako postal …
Leave a reply