Ideja o hoji na relaciji Kranj – Brezje, je padla enega zgodnjega jutra, ko sva dve mamici ugotavljali, da bi bil že skrajni čas, da tudi midve malce vpreževa svoji drugi polovici in se odpraviva na kakšen špancir. Pogovor je slišal Aleš in predlagal, da bi se odpravili na Brezje. Ideja je torej padla! Cilj je bil postavljen! Podpisali smo listek, da se gre in kar na licu mesta fiksirali datum ter uro. Zakaj Brezje? Ne vem, se tudi sama sprašujem. Morda zato, ker konec koncev pot vse skupaj meri 14,6 km in dejansko predstavlja človeku en manjši cilj.
Plan je bil, da gremo trije, vendar smo povabili veliko prijateljev in znancev. Na koncu sva šla z Alešem sama. Itak sem to tudi pričakovala. Bilo mi je vseeno, če sva bila sama, saj sem si resnično želela hodit. Jp, samo hodit, hodit in hodit, hodit tako kot sem hodila nekoč. No, samo nekoč sem hodila po hribih in osvajala vrhove. Ampak saj za osvajanje vrhov še pride čas. Itak mi je v glavi odzvanjalo ves čas: danes do Brezij, jutri na Storžič, pojutrišnjem na Triglav.
Dan je bil prečudovit; sončen, a mrzel, vendar ne premrzel. Zaradi hoje naju ni nič zeblo, le kak šal bi prišel prav, vendar pa sem ga pozabila doma, ker sem se toliko časa poslavljala od svojih dveh navihancev. Težko mi je bilo pomisliti, da kar grem, ko sta je vame zrla 2 para temno rjavih učk, ki so se vprašujoče svetili v zgodnjih, jutranjih sončnih žarkih, vendar sem vedela, da to moram narediti – zase.
Pa sva šla. Najprej se je vlekla in vlekla ravnina do Nakla, vendar vsaj nisva hodila po cesti. Na desni strani naju je ves ta čas spremljal s soncem obsijan Storžič. Ves čas sem užila z očmi te čudovite sončne panorame. Potem se je vlekla naprej pot do Podbrezij. Tam sva se malce okrepčala v vaški gostilni, kjer sem bila edina med cca. 20-imi moškimi, ki so seveda komentirali, da se do Brezij ne privlečeva. Ja-pa-ja-de! Sploh se nisva trudila komentirati, le zasmejala sva se in šla naprej.
Sledili so kilometri ovinkov in naspidiranih voznikov, ki ne spremenijo svoje hitrosti, tudi ko se peljejo mimo tebe. Po prihodu iz ovinkov na ravnino je za moje misli manjkalo samo še malo, zelo malo hoje do Otoč. Čevlji so začeli malce žuliti, zato sem se tam tudi preobula. Potem pa samo še klanec navzgor, pogled proti žerjavom, ki gradijo most, pod avtocestnim podvozom in sva prišla. Jp, bila sva tam, na Brezjah, na cilju. Jupi!
Cerkev je bila še vedno takšna kot sem jo imela v spominu, samo manjša se mi je zdela. Še vedno je bilo okoli Marijinega oltarja zbranih mnogo ljudi, mnogo prošenj in klicev na pomoč, zahval po okrevanjih. Pomislila sem, da si tudi jaz kaj zaželim, vendar po vseh prebranih prošnjah in stiskah ljudi, nisem našla zase ali za nas, nobene posebne želje. Zavedla sem se, da sem srečna in, da sem definitivno zadovoljna s stvarmi tako kot so. Prepreke prebrodimo, drugače pa plujemo s tokom in s tem sem popolnoma zadovoljna. Pomislila sem, naj se namesto meni, uresniči želja tistemu, ki jo resnično potrebuje. Po vseh teh letih, sem bila najbolj presenečena nad totalno splanirano okolico in parkom. O tistih ogromnih drevesih z bogatimi krošnjami, pod katerimi si se v poletnih dneh lahko skril, ni bilo več ne duha, ne sluha. Brezje sem imela v spominu tudi po velikem številu »štantov«, kjer so prodajali vse kar je bilo smiselnega in nesmiselnega za ta kraj. Sedaj tega ni več. Na tistem mestu stoji samo še moderen informacijski urad, dalje pa betonski zid s štrlečimi inštalacijami, za kar predvidevam, da bodo v prihodnosti moderni nadomestki »štantov«.
Torej, nisem si mogla misliti, da mi bo dejansko uspelo, čeprav nikoli nisem pomislila, da mi ne bi. V glavi sem si nekaj dni prej risala pot in si govorila, da bom že nekako in dejansko je bilo tako. Pa imam še en podvig, za katerega sem resnično vesela. Predvsem sem vesela zato, ker v zadnjih treh letih nisem imela možnosti in priložnosti se kakorkoli dobro razgibati, ali se celo ukvarjati s športom, kar sem pred prvo nosečnostjo z veseljem počela. Šport, pa naj je bilo to kolesarjenje, tek, ali osvajanje slovenskih vrhov, je bil nekoč del mojega življenja med vikendi. Potem je prišla prva nosečnost, bruhanje, nevarnost splava, Titove bolezni, njegova picajzlasta dnevna rutina, nato pa še druga nosečnost, nezmožnost normalnega gibanja, kar naj bi mi dolgoročno pustilo tudi določene posledice. Moj največji cilj te poti je torej bil, preizkus same sebe; ali zmorem in seveda do kam zmorem. Če sem prišla v enem kosu, brez posebnih posledic, iz Kranja do Brezij, bom po koncu poletne sezone, uspela priti morda tudi na Triglav. Sedaj pa samo še Titu kupim nahrbtnik, ga napolnim s priboljški in gremo v AKCIJO!
Leave a reply