Vsako leto se na obisk Miklavža, odpeljemo k babici in dediju na deželo. Tam je še vedno ostala tradicija obiskovanja otrok po hišah, s celotno Mikavževo druščino. Ko se zberemo tam vsi, postane zelo zanimivo, saj so naše družinske zgodbe pestre. Eden riše, drugi oblikuje, trga, tretji sestavlja, četrti je. Potem je prvi žejen in bi vodo. Potem drugi vidi da prvi pije, pa bi še drugi. Ampak ta ne bi vode, ampak bi sok. Vmes tretji ugotovi, da bi šel na stranišče, pa je treba hitet. Potem na stranišču tudi tretji ugotovi da je žejen, ampak ne samo žejen, ampak ŽEEEEEEJEN. 😉 Četrti se potem odloča za barvo in obliko kozarca, ker je resnično izredno velikega pomena, da je kozarec točno tak in nič drugačen. Vmes se oblači punčke, pilotira avione, avtomobile, … Seveda se tudi veliko kriči, ker je nagajanje drug drugemu res posebnega pomena. Tako se lahko eden joka, drugi obtožuje, tretji posluša,… Ja,… pri babici in dediju je dovoljeno definitivno več kot doma, pa je potem res “zabavno”. 😀 Tako je “zabavno”, da potem dedi včasih tudi malce “počije” – za 5 minutk. Babi jih seveda stalno razvaja s takšnimi in drugačnimi priboljški. Domov vedno prineseta pred sabo dva velika okrogla trbuščka.
Letošnje leto, so bili otroci fenomenalni. Vito se je sicer malce stiskal k mamici, ampak ostali trije, so bili kljub strahcu, da jih ne bi odnesli hudobni vražički, zelo pogumni. Tit se ni ustrašil, ko se je zraven njega usedel parkelj, niti Pia ni zakričala, ko jo je zgrabil pod mizo za nogico. Nekaj kar se mi je letošnje leto najbolj vtisnilo v spomin, je bilo besedilo pesmice, ki so jo vsi trije s sestrično peli Miklavžu. Pa samo malo … Besedilo je prišlo spontano, brez predhodnjih dogovarjanj.
“Zima zima bela, vrh gore sedela, pa tako je pela, da je Tita vzela.
Ker Tito nič ne dela, ker Tito nič se ne uči, čakaj čakaj Tito ti. ” 😉
Fascinantni pa znajo biti te, naši mladički. 😀 No, … smeha je bilo … ogromno. Kako naj parkeljni rjovijo, ko pa pokajo do smeha. No, so se potrudili. ;))) Na koncu so se otroci še celo po “petkali” s parkeljni in vsi so odšli iz hiše v popolnem smehu. Otroci pa… So začeli odvijati darila…, ogromno daril. Res ne vem kaj si je letos ta Miklavž mislil. Pa sem mu povedala, da si zaslužita le drobne pozornosti. 😉
So mu na koncu tudi v en glas rekli čarobno besedo, ki se glasi: “HVALA” 🙂
Evo .. .pa smo včeraj zapisali še eno čudovito družinsko zgodbo.
Preveri še mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com.
Leave a reply