Vročina

Zadnje dni je tako vroče, da stalno mislim na to kako bi se s Titom ohladila. Stalno gledam na skulpturo cevi nad mojo glavo, kjer bo nekoč nameščena ta dobra prijateljica. Tako si jo želim. Lansko leto sva zrušila in prenovila celotno stanovanje, zato nama za klimo ni ostalo nič več eurčov. Sva upala na to, da jo bova lahko kupila letos, ampak iz te moke ne bo kruha.

Vse dneve sem sama doma z otrokom, zunaj pripeka sonce, bazeni pa so prenatrpani. Hodim po mestu in iščem klimatizirane prostore, ki jih navadno človek najde le v šoping centrih. Kaj bi dala za kake galerije, razstave, pa smo v našem mestecu tako zelo skromni s tem, tako kot v celotni naši državici. Kaj bi dala, da bi se lahko transformirala na Dunaj, v London, Pariz ali Barcelono. Tam bi lahko v galeriji preživela kar cel dan, pa verjetno bi mi še kaj ostalo. Uživala bi, oba bi noro uživala. No, ampak ostanejo vsaj šoping centri. In potem seveda, ko imaš časa na pretek, se sprehajaš med samimi oglaševanimi popusti, zapravljaš in zapravljaš. In potem prideš domov, pogledaš svoje stanje in si rečeš, da bo drugo leto bolje, pa itak takrat stanje ne bo več tako skromno, ker ne boš več na porodniškem dopustu. Potem se ti vse v trenutku zagabi in šoping centrov ne moreš več videt, so pa tvoj edini izhod za hlajenje.

Zaradi vročine se Titi ponoči stalno zbuja in je ves premočen. Budnico zapoje že kar ob 5.30 uri, ali pa celo še prej. Mali že ve, da je zgodaj zjutraj najprijetneje, samo jaz nisem jutranji tip človeka. Pustim mu, da me zbudi z nežnim božanjem in čebljanjem, nakar se urediva, pojeva in odpeketava na jutranji sprehod že kar okoli 7. ure. Hvala bogu, da takrat na cesti še ni veliko ljudi, saj bi se me še kdo ustrašil. Izgledam namreč kot kak zombi, z napol odprtimi očmi in podočnjaki, ko porivam voziček ter pojem pesmice, da ga zabavam. Zjutraj je tako nabit z energijo, da se smeji na vse grlo. Jah, verjetno bi se tudi jaz, če bi lahko šla spat ob 8 zvečer. Ampak jaz tega ne morem. Pred polnočjo se ja človek ne more spravit k spanju. No, vsaj jaz se ne morem, čeprav kolegice pravijo, da se bom navadila. Bomo videli. Če si nočni človek, potem ni šans. Pa še zvečer je zunaj na balkonu tako prijetna klima, pa mali spi in meni tako paše. Saj je zjutraj potem hudo, ampak hvala bogu za močno, aromatično kavo!

No, glede na to, da od vročine že teden dni nismo spali, sem včeraj uvedla otroško posteljico v otroški sobi. Bilo je božansko. Mali je spal in spal. Smo imeli samo en klic za hranjenje in budnico ob 6. uri. Kako je sedlo. Ponoči mi je mrzel zrak pihal na telo. Nič švicanja, nobenega jamranja malega, ker mu je tako vroče. Danes smo spali. Bilo je skoraj tako, kot da bi imeli klimo, saj so bila vsa okna in vrata v stanovanju odprta, razen v otroški sobici. Svaka čast klimam, pa če tudi naravnim.