Marec je pri nas vsako leto mesec, ko vikende večino preživljamo družinsko. Prejšnji vikend je bil zelo aktiven. V soboto smo “skočili” na bližnji hrib po daljši poti, v nedeljo pa sta si najina zakladka zaželela kolesarjenja. Najprej smo imeli idejo za družinsko kolesarjenje iz Mojstrane do Kranjske gore, vendar je to za mala 2 (še) predaleč. Potem je bila ideja, da bi kolesarili iz Gozd Martuljka, kjer poleti lahko v večji skupini obiščete tudi Škratovo deželo, do Belopeških jezer, vendar je ta turica tudi kar dolga, pa še snegeca je bilo ob poti kar precej. Na koncu smo se odločili, da štartamo iz Gozd Martuljka in vozimo, dokler se jima bo ljubilo. Prikolesarili smo do Rateč, do odcepa za Planico. Ko se voziš z avtom, si niti ne predstavljaš da je pot v eno smer dolga kar 10 km!
Celotna kolesarska pot od Mojstrane do Rateč je speljana po tirih bivše železnice. V smeri proti Kranjski Gori se stalno čisto po majčkeno vzpenja. Je čudovita in iz vidika zahtevnosti primerna tudi za manjše otroke, vendar pa table ob poti opozarjajo, da je dovoljeno kolesarjenje samo otrokom nad 6 let. No, mi se v to skupino še nekaj časa ne bomo kvalificirali, ampak tokrat tako ali tako na poti nismo srečali velikega števila ljudi/kolesarjev/pešcev/rolarjev. Če nas je bilo na celotni poti 40, je bilo veliko. To je pač čas, ko se je smučarska sezona ravno zaključila, sneg je moker in neprimeren za karkoli, razen za morebitno kepanje 😉 okolica in prebivalci pa počivajo pred začetkom nove sezone. Ja, snega je bilo ob poti še kar nekaj, sploh v senčnih legah.
Pot sicer malce manj priporočam v poletnem času oz. ob čudovitih, toplih dnevih, predvsem družinicam z majhnimi otroki, ki še ne obvladajo dobro svojega kolesa. Pa ne zato, ker bi bilo preveč zahtevna pot, ali preveč sončka na poti. Ne, sonček in senčka dreves se res zelo lepo kombinirata. Razlog je, da je ob takšnih dneh na poti ogroooomno kolesarjev, pešcev, rolerjev, otrok – skratka gužva, pot pa je dokaj ozka. Pred leti, ko smo Tita še vozili v stolčku na kolesu, smo pot od Jesenic do Kr. Gore prevozili v poletnem času in se sicer imeli prav lepo. Štartali smo zelo, zelo zgodaj zjutraj, saj je bil in je še naš Titek zelo, zelo jutranji tip otročka. Vmes je bilo na poti do Mojstrane tudi malček makedama – lepega, primernega za vse vrste koles – no, razen verjetno za specialke 😉 Takrat tudi še ni bilo zgrajenega mosta pred Martuljkom in smo morali za teh nekaj metrčkov, s kolesom na glavno cesto. Danes je za kolesarje zgrajen tudi čudovit nov most tako, da o glavni cesti v Martuljku ni ne duha ne sluha. Stik z glavno cesto smo imeli samo 2-krat, in sicer v Kr. Gori, ko je treba prečkati cesto v mesto in iz mesta proti žičnicam. Drugače pa je ob poti kar nekaj počivališč, tudi na čudovitih razglednih točkah, kjer se otroci in odrasli lahko v miru ustavijo, kaj popijejo ali prigriznejo.
No, mi za prigrizke nismo imeli časa. Od trenutka, ko sva jima iz avta postavila kolesi, jih nista odložila. Gonila sta in imela toliko opraviti z njima, zraven pa govorila in pela in razlagala, da sta na pijačo in hrano kar malce pozabila – no, … skoraj do konca. Čisto proti koncu, na počivališču kjer je čudovit razgled na Zelence in smo si vzeli čas, da preberemo tablo, ki opisuje njihov biotop, smo postali malce lačni in žejni, vendar smo zdržali 😉
S seboj sem sicer vzela svoj fotoaparat, ker sem predvidevala, da se bomo pomikali počasi in bom imela čas zabeležiti vse lepote poti, vendar sem se zelo zmotila. Bili smo tako hitri, da sem se uspela zelo, zelo na hitro ustaviti samo na nekaj točkah, saj je bil njun tempo različen in sva morala z Borutom pokrivati vsak svoj mali zakladek.
Na koncu, sva bila midva bolj utrujena kot ona 2 in tudi vse mišice, ki jih že dolgo nisem čutila, sem začutila. V glavnem… Prekrasen, športen dan smo imeli. Prav nepozabno. 😀 Priporočam.
Preveri pa še mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com.
Leave a reply