Ime otroka

Za pisanje tega posta sem se odločila morda zato, ker se bliža porod znanke, jaz pa imam čas, da razmišljam o vprašanjih in čustvih pred srečnim dogodkom ne dolgo nazaj. Ena izmed dilem je bila seveda izbira imena. Sama sem namreč mnenja, da z imenom definiraš človeka. S svojim imenom nikoli nisem bila zadovoljna, niti se v njem ne počutim srečno in izpopolnjeno. Zdi se mi, da je moje ime povezano s preteklostjo in spomini, ki so včasih tudi polni bolečine. Precej podobno je tudi moje življenje.

Prihajajočega otročka sva želela poimenovati z imenom, ki ne bo povezano s preteklostjo moje oz. njegove družine ali njihovimi čustvi. Želela sva, da bo ime, skupaj s priimkom in datumom rojstva tvorilo pozitivno numerološko število. Na datum rojstva nisva mogla vplivati, na ostali dve stvari pa. Nekateri so mnenja, da te t.i. čirule čarule ne pomenijo ničesar in, da je vse odvisno od vzgoje, vendar jaz nisem tega mnenja. Sreče, ki človeka spremlja ali pa ne, ne moreš vzgojiti. Vzgajaš lahko samo osebnost. Priložnosti v življenju so odvisne najprej od sreče, šele nato od osebnosti človeka. Svojemu otročičku sva zato s tuhtanjem o pravem imenu, tako kot vsaka ljubeča starša želela sreče, priložnosti in možnosti. Želela sva, da bi nekoč lahko brez posebnih težav dosegal željene cilje. Upala sva in še vedno upava, da mu bo morda nekoč pozitivna vibracija imena koristila, da se za doseganje željenih ciljev ne bo pretrgal na pol, ali žrtvoval svojega zdravja, svojih čustev, svojega srca ali celo življenja. Če sva mu pri tem lahko pomagla vsaj malo z izbiro imena, bova presrečna.

Že dolgo preden sva se odločila, da si življenje nadgradiva z otročičkom, sva imela izbrani dve imeni; Pia za deklico in Tit za dečka. V času odločanja pa sva bila v dvomih. Zakaj? Poznam namreč kar nekaj Pij. Najinim domačim je bilo ime Pia všečno, ime Tit pa ne. Bili so namreč mnenja, da bi fantka zaznamovala, zaradi asociacije na Josipa Broza Tita. Na koncu sva se le odločila, da bova hčerkico imenovala Pia. Hčerkico, da. Do osmega meseca moje nosečnosti sva bila prepričana, da imava hčerkico. Zdravnik nikoli ni mogel natančno določiti otrokovega spola in se je zato bolj nagibal k deklici. Privadila sva se torej misli na hčerkico, roza bravo, volančke ipd. in si v glavi risala njene podobe. O tem, da imava dejansko fantka, sva ugotovila zadnji delovni dan pred prestopom v leto 2008. Najprej sva bila šokirana, ampak seveda pozitivno. Tako ali tako nama je bilo vseeno ali imava hčerkico, ali sinka. Otrokov spol nikoli ni bil merilo za najino ljubezen do njega. Na poti domov sva v avtu, še vedno presenečena in smejoča, končno spregovorila. Rekla sem mu: ‘Ja Borut, potem bova imela pa Tita!’ V tistem trenutku sva vedela, da bo resnično tako ime najinemu sinku, čeprav sva imela kasneje pomisleke glede zaznamovanja otroka, ki so nama ga v misli vcepili starši, še vedno preveč obremenjeni z zgodovino. Najina odločitev pa je padla. Včasih se mi zdi, da čutimo stvari kot morajo biti, vendar je samo od nas odvisno, ali se jim upremo, ali ne. Ljudje smo takšni, da si radi včasih malce zakrivamo oči oz. tlačimo glavo v pesek. Midva je nisva in ni nama žal.

Utrujena od poroda in srečna s svojim otrokom v naročju, sem prvič v življenju poimenovala nekaj čisto najinega. Tistega trenutka ne bom nikdar pozabila, saj sem prvič dejansko izgovorila ime svojega sina, ki sva ga že tako dolgo nosila globoko v najinih srcih. Takrat sem mu tudi potihoma zaželela, da bo srečen in zadovoljen fantek, ki bo nekoč zrastel v moškega, ki ve kaj hoče in si upa želeti.

Sedaj imava nasmejanega, energičnega Tita, ki si ga sploh ne moreva predstavljati s katerim drugim imenom. Zelo redke ljudi ime asociira na J. B. Tita, vendar še to le nekatere posameznike generacije naših staršev in starih staršev. Naju to sploh ne moti. Večina ljudi, ki povpraša o imenu smejočega se fantka, še nikoli ni slišala za ime in se jim dopade. Včasih se zgodi, da mu kdo tudi zasalutira in zapoje ‘Druže Tito mi ti se kunemo’, Tit pa se mu samo srečno smeji. Srečen je in midva z njim.